Pravopis – pravila ali zgolj smernice?

Besedila, namenjena širši javnosti, pišem in urejam že dobrih 30 let. Ko sem pričela s pisanjem prispevkov za radio, je bilo samoumevno, da je moje besedilo, preden ga je prebral radijski napovedovalec, pregledal lektor. In res je imel precej dela z njim. Kmalu po tem, ko sem pričela s pisanjem za tiskane medije, je bil postopek enak. Prispevek sem pripravila po svojih najboljših močeh in nato preverila lektorske popravke v natisnjeni obliki, da bi se jim prihodnjič izognila. Ko sem dlje časa delala za eno od mnogih revij, sva se z lektorico dogovorili, da me je opozarjala na najpogostejše slovnične napake, jaz pa sem si začela sestavljati njihov seznam, kot opomnik, ki je bil prilepljen na rob monitorja. Kmalu ga nisem več potrebovala. Bilo mi je pomembno, da je vsebina, ki jo želim predati, zapisana v lepem, lahko berljivem slovenskem jeziku, brez večjih napak.

Ko me je pot zanesla v agencijski svet, sem bila postavljena pred čisto nove izzive. Kako zapisati angleški izraz, ki v slovenščini (še) ne obstaja?

Kako v hitrem tempu, ki ga narekuje delo v agenciji, zagotoviti, da bo besedilo brez napak, če ga za menoj ne pogleda še en par izurjenih oči?

Kar naenkrat so se sodelavci name obračali z vprašanji v stilu: A lahko še ti prebereš tole in popraviš napake? Najprej sem se izgovarjala, da nimam ustrezne formalne izobrazbe za tovrstne nasvete, nato pa sem ugotovila, da je moje jezikovno znanje, v primerjavi z neverjetnim porastom vsebin, ki so na različnih kanalih nastajale pod prsti najrazličnejših avtorjev, precej nadpovprečno. Pa tudi, da pravilnih odgovorov večinoma res ni tako zelo težko najti.

S pisanjem javnih vsebin se danes ukvarja res veliko ljudi. Prispevkov za novičarske portale že dolgo ne pišejo več le novinarji, na družbenih omrežjih pa ima vsak priložnost objaviti svoje razmišljanje. Tudi za pisce in urednike, ki delamo v agencijah, bi težko našli skupen imenovalec, saj so naše osebne zgodbe zelo različne. Pa bi bilo prav, da bi od nas pričakovali več kot le osnovni nivo poznavanja slovenskega jezika, njegovih zakonitosti in pravil? Kratek pregled zaposlitvenih oglasov za (spletne) urednike in tekstopisce razkrije, da obvladanje osnov slovenskega knjižnega jezika in slovnice še zdaleč ni pogoj za opravljanje tega dela. Ali to pomeni, da je odlično poznavanje jezika samoumevno, ali pa morda ne tako zelo pomembno?

Nekje sem prebrala, da naj bi se odrasel človek pravilnega postavljanja vejic v slovenskem jeziku lahko naučil že v manj kot dveh urah! Zakaj torej tisti, ki se s pisanjem ukvarjajo dnevno, tega ne naredijo? Danes je na spletu brezplačno na voljo toliko nasvetov za različne jezikovne zagate, da je potrebnih le nekaj klikov in je večina dilem razrešenih. Oblikovalci in drugi kreativci so me podučili, da je včasih treba žrtvovati kakšno veliko začetnico, piko ali vejico, zavoljo vizualne podobe ali jasnosti sporočila. Namerno kršenje pravil s strani kreativcev je sicer dobrodošlo, a lahko kritično oko hitro prepozna, ali se v ozadju skriva neznanje.

Jezik moraš najprej obvladati in ga imeti rad, šele nato lahko uživaš v možnostih, ki ti jih ponuja. Ali drugače: pravila moraš najprej poznati, da jih lahko kršiš.

Tisti, ki svoje (oz. naročnikove) misli izražamo skozi pisano besedo, pa čeprav brez svojega imena in priimka, prepogosto pozabimo, na koliko naslovov so razposlane e-novice, ki smo jih napisali, in koliko ljudi vidi naš oglas na Facebooku. Morda namenoma.

Kaj slogan, ki vsebuje slovnične napake, pove o podjetju, ki stoji za njim? Upam si trditi, da nič dobrega. Ali lahko naročnik upravičeno pričakuje, da bodo vsebine, ki jih je zaupal v delo agenciji, pripravljene brez napak? Odgovor ni enostaven. Ne poznam agencije, ki bi imela zaposlenega lektorja, sem pa prepričana, da ga lahko prav vsaka vključi v projekt, če je naročnik njegovo delo pripravljen plačati. Naročniki, po mojem mnenju, v resnih agencijah lahko pričakujejo korektno pripravljena daljša besedila, ne pa nujno tudi pravopisno brezhibna. V primeru krajših oglasnih besedil in sloganov, pa bi vendarle moralo biti samoumevno, da agencija dodatno preveri njihovo jezikovno pravilnost.

Vsakdo, ki ustvarja vsebine, namenjene širši javnosti, se mora zavedati odgovornosti, ki jo to delo prinaša. Pravopisno neustrezni nagovori, ki nas dnevno spremljajo, počasi, a vztrajno preoblikujejo našo jezikovno kulturo in siromašijo naš jezik.

Seveda ne moremo pričakovati, da se jezik ne bo spreminjal, je pa lepo in odgovorno, da s svojim jezikom ravnamo spoštljivo in ohranjamo njegove posebnosti. 

P. S. Avtorica redno pripravlja kratke interne jezikovne delavnice s koristnimi nasveti, ki jih lahko njeni sodelavci uporabijo pri pisanju poslovnih sporočil, dopisov in drugih vsebin. Svoje izkušnje in trike deli tudi z zainteresiranimi naročniki, saj je prepričana, da nikoli ni prepozno za učenje. Ali z besedami skupine Martin Krpan: Še je čas, da izvem, kaj je prav in kaj česa ne smem.